V Zavetišču za brezdomne je sodelovanje s Centrom za krepitev zdravja, ki spada pod Zdravstveni dom Celje je že utečeno, vendar vsakič znova radi slišimo kakšno novost in se kaj novega naučimo. Tokrat je za nas organizirala delavnico psihologinja Centra, Zala Motaln-Hren. Za nas je pripravila delavnico spoprijemanja s stresom. Tekom delavnice smo se naučili kako prepoznati stres ter kako se le-ta kaže v naših mislih, vedenju, telesnih odzivih ter čustvih. Razložila nam je tudi povezavo med količino stresa in možnostjo funkcioniranja, ter da obstaja tudi pozitivni stres, ki nam pomaga boljše funkcionirati. Delavnico smo zaključili s sprostitveno tehniko, mišično progresivno relaksacijo in globokim dihanjem. Do prihodnjega srečanja smo dobili domačo nalogo, da ob stresnih situacijah povadimo naučeno.

Septembra poteka v Mariboru 9. festival fotografije Maribor, ki se bo zvrstil v devetih razstaviščih po Mariboru. Razstavljene fotografske serije se nanašajo na izbrani koncept Mrtvega kota, ki skozi medij fotografije z gledalci vzpostavil dialog o (ne)zavedanju obstoja zapostavljenih, velikokrat spregledanih tematik in individualističnih ali družbeno-političnih, diskriminatornih problematik, o katerih je potrebno govoriti.

V okviru razstave (NE)VIDNI, ki so jo pripravili mladi fotografi iz projekta »Canonov program povezovanje generacij« o sprejemanju drugačnosti je sodelovalo tudi naše Zavetišče. Fotografi so se z ustvarjalnostjo in kritičnim razmišljanjem posvetili osmim med seboj zelo različnim zgodbam, ki pa imajo skupno rdečo nit – govorijo o ljudeh, ki se ne skladajo s stereotipi v družbi. Svoje zgodbe so tako pred fotografskimi objektivi delili romunski sezonski delavci v hmeljevih poljih, oseba z downovim sindromom, vrhunska športnica brez noge, upokojenca, ki sta strastna igralca telefonske igrice, temnopolti posvojenci v slovenskem okolju, tetraplegik – fotograf, osebe v procesu zdravljenja odvisnosti od drog ter prodajalka Kraljev ulice, naša stanovalka. Njo so težke življenjske razmere in splet okoliščin pripeljali do življenja v zavetišču za brezdomce. Občasno prodaja Kralje ulice in za časopis tudi kaj zapiše. Za omenjeni dogodek je napisala:

»V soboto sem se malo po 16 uri z vlakom odpravila v Maribor na fotografsko razstavo. Na razstavi je g. Igor Rosina predstavil skupinsko razstavo (Ne)vidni v sodelovanju Canonovega projekta povezovanja generacij. V objektiv je ujetih osem zgod ranljive populacije odrinjene na rob družbe. S svojo vztrajnostjo in optimizmom se vsak zase bori in dokazuje, da je vsak izziv še kako premagljiv. 

Naslednja razstava g. Matevža Čebaška z naslovom “V gorah sije sonce” je prikaz avtorjevega raziskovanja obolelosti za demenco. Želel je prikazati odrinjenost ljudi, ki so do nedavnega živeli normalno življenje potem pa jih kar naenkrat izda spomin in zmedenost in so posledično zaradi nerazumevanja potisnjeni v mrtvi kot družbe.

Zadnje ogledano razstavišče nas je popeljalo v prikaz fotografij gospe Maje Prgomet z naslovom “Niso se ustavile”. Prikazuje 17 ženskih teles, ki so bodisi prebolele raka, bodisi jih rak še vedno razjeda znotraj in zunaj. Ker današnje družba temelji na popolnosti so ženske z brazgotinami na Hrvaškem in drugod po svetu stigmatizirane. Vsaka posamezna fotografija govori zgodbo ženske obolele z rakom, obenem pa nas ozavešča o ne predanosti in moči, ki jo črpajo iz upanju po zmagi in življenju. Treh od 17 fotografiranih žensk žal ni več med nami.

Po razstavi smo se odpravili na topel čaj in na pogovor o vtisih razstave. Bilo je enkratno doživetje predvsem zato, ker vsak razstavljavec v tebi pusti pečat in ti da veliko v razmislek. Potrebno se je kdaj ustaviti, se ozreti okoli sebe in ljudem nameniti prijazno besedo ali nasmeh, vendar je v današnjem tempu življenja tega mnogo premalo. Razstava je res vredna ogleda pa tudi naslov je glede na tematiko popolnoma pravi.«

Iskrena hvala podjetju VOC Celje d.o.o., ki je stanovalcem JZ Socio Celje doniralo hrano.

Za stanovalce so pripravili najrazličnejšo meso pečeno na žaru, več vrst solat, prebranec, kajmak, lepinje in sokove. Stanovalci so navdušeni nad količino dobre hrane, zatrjujejo, da kaj takega še niso imeli na mizah. Vsi skupaj se usedejo za jedilne mize in uživajo v odličnem večernem obroku sveže hrane iz žara. Poteka prijetno druženje v lepem vzdušju.

Letos nas je narava na vrtu obdarila z bučkami, zato smo v Zavetišču za brezdomne Celje pripravili bučkin zavitek s skuto. Zavitek je bil odličen.

Stanovalci Zavetišča za brezdomce so se tudi letos z veseljem udeležili izleta s Škofijsko Karitas Celje. Letošnje morje smo preživeli v Kopru, na novi plaži v Žusterni, kjer smo uživali v lepem vremenu. Ugotovili smo, da je morje še zmeraj slano 🙂 toplo morje in prijetno vreme so dan naredili že tako lep, poskrbljeno pa je bilo tudi za dobro hrano in prijetno družbo. Karitasu se za povabilo najlepše zahvaljujemo ter upamo, da se ponovno vidimo prihodnje leto.

V Zavetišču za brezdomne Celje se spletajo številne zgodbe in eno izmed njih bi radi delili tudi z vami. Začetek ljubezni, lepega prijateljstva ali pa zgolj dokaz, da še vedno obstajajo srčni ljudje?

Naš najstarejši stanovalec si je že nekaj časa želel zapestno uro. Odšel je k urarju in tam vprašal po najcenejši zapestni uri, ki jo imajo, saj si z minimalno pokojnino dražje ne more privoščiti. Od urarja je prejel grd odziv, saj mu je le ta zabrusil, da on poceni ur ne prodaja. Stanovalec je razočaran odšel iz poslovalnice. Njunemu pogovoru je prisostvovala gospa, ki je ravno čakala, da prevzame svojo uro. Odnos urarja do našega stanovalca jo je tako pretresel, da je tekla za njim in mu ponudila uro svojega pokojnega moža. Stanovalec se je zahvalil za velikodušno gesto in ure seveda ni želel sprejeti. Z gospo sta se zapletla v dolg pogovor in ugotovila, da oba prihajata iz Prekmurja. Poslovila sta se in odšla vsak svojo pot. Naša zgodba pa se tukaj še ne zaključi. Še isti dan je na naša vrata potrkala taista gospa in našemu stanovalcu prinesla obljubljeno uro. Stanovalec je bil žal takrat ravno na sprehodu. Z veseljem si je ogledala gredice kjer naš stanovalec pridno sadi svoje rožice. Izrazila je skrb nad počutjem stanovalca in rekla, da upa da ga imamo radi. Pove, da je bila presenečena nad njegovo razgledanostjo in uglajenostjo ter da je imela popolnoma napačno predstavo o brezdomnih osebah. Pove, da bi se s stanovalcem rada še srečala. Enako simpatijo je izrazil tudi naš stanovalec, ki bi “svojo Prekmurko” še rad kdaj videl.