Na Miklavževo jutro je na naša vrata potrkal prvi od dobrih mož, v spremstvu Parklja. Pogajanje med Miklavžem in Parkljem, o tem če so bili stanovalci Zavetišča za brezdomne Celje letos pridni ali ne, je bilo burno. Na koncu je dobro premagalo zlo in padla je odločitev, da si vsak izmed stanovalcev zasluži darilce. Tisti manj pridni so dobili čokoladnega parklja.
Praznični čas kliče po druženju in sprejemanju. Prav v tem duhu, smo se pod streho Zavetišča za brezdomne, družili s stanovalkami Materinskega doma Celje. Izpod marljivih rok so nastale čudovite, unikatne božične vile, ki bodo krasile smrečici v obeh programih zavoda. Tekom let smo že večkrat združili moči – na skupnih izletih, ob dnevu žena in materinskem dnevu, svetovnem dnevu brezdomstva. Tako kot mi, tudi vi, v prazničnem času, posvetite svoj čas ljudem, ki jih imate radi in si skupaj pričarajte čarobnost praznikov.
V sredo, 4.12. 2024 so nas prijatelji iz Karitasa obdarili s prazničnimi piškoti v imenu Sv. Miklavža. Veseli smo, da se vsako leto znova spomnijo na nas. Piškote si bomo privoščili ob skodelici domačega zeliščnega čaja.
Leto je naokoli in v Zavetišče za brezdomne sta prišli prostovoljki Štefka in Marija. Obiskala nas je tudi sestra Rozalija. V izdelovanje voščilnic so se vključili tako stanovalci kot zaposleni.
Pripravil se je potreben material in nastale so čudovite voščilnice.
Že tradicionalno smo se ob dnevu Sv. Martina, dne 11. novembra, družili z učenci Waldorfske šole Savinja. Sv. Martin je opravljal dobra dela in njegova dobrodelnost je navdihnila tudi učence da so za naše stanovalce pripravili ustvarjalno delavnico. Našim stanovalcem je obisk popestril predpraznično dogajanje in skupaj smo se naučili izdelati prekrasne čestitke. V čestitko je vsak zapisal dobro misel po svojem navdihu. 
Topli in sončni jesenski dnevi se končujejo, zato smo pred začetkom zime, enega izmed zadnjih lepših dni izkoristili za izlet.
Tokrat je bil naš cilj čokoladnica Zotter, v Avstriji. Posebnost tovarne skozi katero se lahko sprehajaš in si ogledaš delovni proces izdelave čokolade je degustacija čokolade, kar smo s pridom izkoristili in poizkušali stotine vrst čokolad in čokoladnih izdelkov.
V sklopu tovarne Zotter, je sredi doline tudi lepo urejen živalski vrt, kjer smo se sprehodili po lepo urejenih potkah in si ogledovali najrazličnejše živali, rastline in skulpture.
Drugi del izleta nas je pa vodil v Mursko Soboto, v MenSano, medgeneracijsko središče, kjer so nas v njihovi restavraciji postregli z odličnim Martinovim kosilom.
10. oktobra obeležujemo Svetovni dan brezdomstva in tako kot vsako leto, smo ga tudi letos preživeli na prav poseben način. Stanovalci Zavetišča za brezdomne Celje so se udeležili že tradicionalne Brezdomiade – športnega dogodka, kjer se stanovalci različnih zavetišč v Sloveniji, srečajo in tekmujejo v različnih disciplinah. Letos so se stanovalci lahko pomerili v šahu, pikadu, remiju, človek ne jezi se in namiznem nogometu. Brezdomiada ni le športni dogodek, ampak priložnost za vzpostavitev vezi, izmenjavo izkušenj in predvsem za krepitev občutka pripadnosti. Tekmovanje je potekalo v prijateljskem in sproščenem vzdušju. Naši stanovalci Zavetišča za brezdomne Celje so se izjemno izkazali – ne le z dobrimi rezultati, temveč tudi s športnim duhom in vztrajnostjo. Brezdomiada je še en opomnik, kako lahko šport povezuje ljudi in gradi mostove med tistimi, ki jih življenje ni vedno obravnavalo z enakimi kartami. Veselimo se že naslednjega srečanja in se na tem mestu zahvaljujemo vsem, ki so dogodek organizirali in omogočili.
V Zavetišču za brezdomne je sodelovanje s Centrom za krepitev zdravja, ki spada pod Zdravstveni dom Celje je že utečeno, vendar vsakič znova radi slišimo kakšno novost in se kaj novega naučimo. Tokrat je za nas organizirala delavnico psihologinja Centra, Zala Motaln-Hren. Za nas je pripravila delavnico spoprijemanja s stresom. Tekom delavnice smo se naučili kako prepoznati stres ter kako se le-ta kaže v naših mislih, vedenju, telesnih odzivih ter čustvih. Razložila nam je tudi povezavo med količino stresa in možnostjo funkcioniranja, ter da obstaja tudi pozitivni stres, ki nam pomaga boljše funkcionirati. Delavnico smo zaključili s sprostitveno tehniko, mišično progresivno relaksacijo in globokim dihanjem. Do prihodnjega srečanja smo dobili domačo nalogo, da ob stresnih situacijah povadimo naučeno.
Septembra poteka v Mariboru 9. festival fotografije Maribor, ki se bo zvrstil v devetih razstaviščih po Mariboru. Razstavljene fotografske serije se nanašajo na izbrani koncept Mrtvega kota, ki skozi medij fotografije z gledalci vzpostavil dialog o (ne)zavedanju obstoja zapostavljenih, velikokrat spregledanih tematik in individualističnih ali družbeno-političnih, diskriminatornih problematik, o katerih je potrebno govoriti.
V okviru razstave (NE)VIDNI, ki so jo pripravili mladi fotografi iz projekta »Canonov program povezovanje generacij« o sprejemanju drugačnosti je sodelovalo tudi naše Zavetišče. Fotografi so se z ustvarjalnostjo in kritičnim razmišljanjem posvetili osmim med seboj zelo različnim zgodbam, ki pa imajo skupno rdečo nit – govorijo o ljudeh, ki se ne skladajo s stereotipi v družbi. Svoje zgodbe so tako pred fotografskimi objektivi delili romunski sezonski delavci v hmeljevih poljih, oseba z downovim sindromom, vrhunska športnica brez noge, upokojenca, ki sta strastna igralca telefonske igrice, temnopolti posvojenci v slovenskem okolju, tetraplegik – fotograf, osebe v procesu zdravljenja odvisnosti od drog ter prodajalka Kraljev ulice, naša stanovalka. Njo so težke življenjske razmere in splet okoliščin pripeljali do življenja v zavetišču za brezdomce. Občasno prodaja Kralje ulice in za časopis tudi kaj zapiše. Za omenjeni dogodek je napisala:
»V soboto sem se malo po 16 uri z vlakom odpravila v Maribor na fotografsko razstavo. Na razstavi je g. Igor Rosina predstavil skupinsko razstavo (Ne)vidni v sodelovanju Canonovega projekta povezovanja generacij. V objektiv je ujetih osem zgod ranljive populacije odrinjene na rob družbe. S svojo vztrajnostjo in optimizmom se vsak zase bori in dokazuje, da je vsak izziv še kako premagljiv.
Naslednja razstava g. Matevža Čebaška z naslovom “V gorah sije sonce” je prikaz avtorjevega raziskovanja obolelosti za demenco. Želel je prikazati odrinjenost ljudi, ki so do nedavnega živeli normalno življenje potem pa jih kar naenkrat izda spomin in zmedenost in so posledično zaradi nerazumevanja potisnjeni v mrtvi kot družbe.
Zadnje ogledano razstavišče nas je popeljalo v prikaz fotografij gospe Maje Prgomet z naslovom “Niso se ustavile”. Prikazuje 17 ženskih teles, ki so bodisi prebolele raka, bodisi jih rak še vedno razjeda znotraj in zunaj. Ker današnje družba temelji na popolnosti so ženske z brazgotinami na Hrvaškem in drugod po svetu stigmatizirane. Vsaka posamezna fotografija govori zgodbo ženske obolele z rakom, obenem pa nas ozavešča o ne predanosti in moči, ki jo črpajo iz upanju po zmagi in življenju. Treh od 17 fotografiranih žensk žal ni več med nami.
Po razstavi smo se odpravili na topel čaj in na pogovor o vtisih razstave. Bilo je enkratno doživetje predvsem zato, ker vsak razstavljavec v tebi pusti pečat in ti da veliko v razmislek. Potrebno se je kdaj ustaviti, se ozreti okoli sebe in ljudem nameniti prijazno besedo ali nasmeh, vendar je v današnjem tempu življenja tega mnogo premalo. Razstava je res vredna ogleda pa tudi naslov je glede na tematiko popolnoma pravi.«
V Zavetišču za brezdomne Celje so se stanovalci odločili da vzgojijo posebno vrsto vijolične Bazilike – Chianti. Stanovalci so jo porezali in dali sušiti. Bazilika ima okus po sadju in je zelo aromatična. Komaj čakajo, da nekaj skuhajo in jo dodajo jedem.
