BREZ DOMA. NE BREZ MESTA MED NAMI.
Nima vsak ključa. Vsak pa potrebuje odprta vrata.
Ob Svetovnem dnevu brezdomstva izvajalci programov za ljudi, ki doživljajo brezdomstvo, ponovno opozarjamo, da se brezdomstvo v Sloveniji spreminja. Stiske ljudi, ki prihajajo v naše programe, so vedno bolj kompleksne, možnosti, kamor jih lahko usmerimo, pa jim vse prepogosto ne sledijo.
Za človeka brez doma so številna vrata še vedno zaprta.
Premalo je nastanitvenih kapacitet. Zavetišča in drugi programi pogosto nimajo prostih mest, pot do stabilnega in varnega bivanja pa je za mnoge dolga ali skoraj nedosegljiva.
Še težje je za ljudi, ki zaradi starosti, bolezni, duševnih težav, zasvojenosti, vedenjskih težav ali kombinacije različnih stisk ne zmorejo doseči pogojev obstoječih programov. Pogosto so prezahtevni za en sistem in hkrati ne sodijo v kriterije drugega. Tako ostajajo med vrati različnih institucij – brez rešitve, ki bi bila prilagojena njihovim dejanskim potrebam.
Vedno več je starejših, bolnih in onemoglih ljudi brez doma. Potrebujemo negovalne in nastanitvene programe, v katerih bi lahko človek, ki ne zmore več samostojnega življenja, prejel ustrezno pomoč. Domovi za starejše in druge oblike institucionalnega varstva so za mnoge brezdomne zaradi različnih pogojev, njihovega zdravstvenega ali socialnega stanja ter pomanjkanja ustreznih mest še vedno težko dosegljivi.
Tudi dostop do zdravstva postaja vse zahtevnejši. V času, ko se naročanje, komunikacija in številni postopki selijo v digitalni svet, človek brez telefona, elektronske pošte, digitalnega znanja ali dokumentov še hitreje ostane pred zaprtimi vrati. Prav ljudje z največ zdravstvenimi težavami imajo pogosto najmanj možnosti, da bi sami zmogli skozi vedno bolj zapletene poti zdravstvenega sistema.
Hkrati se srečujemo z novimi oblikami zasvojenosti in posledicami sintetičnih oziroma novih psihoaktivnih drog. Te lahko povzročajo hude spremembe vedenja, psihoze, nepredvidljivost, agresivnost in izgubo nadzora. V programih zato vse pogosteje rešujemo situacije, za katere klasični programi za brezdomne niso bili zasnovani.
Več je nasilja, konfliktov in vedenjsko zelo zahtevnih situacij. To občutijo uporabniki programov, zaposleni, prostovoljci in tudi okolje, v katerem programi delujejo. Zato potrebujemo programe z ustreznim številom strokovnega kadra, možnostjo zdravstvene in psihiatrične podpore ter rešitve za ljudi, ki jih obstoječe službe danes ne zmorejo ustrezno sprejeti.
Ob tem se nekateri obstoječi programi krčijo ali zapirajo, izvajalci pa se soočamo tudi s pomanjkanjem kadra in vse večjo obremenjenostjo zaposlenih. Od delavcev na področju brezdomstva se danes pričakuje, da bodo hkrati reševali stanovanjske, zdravstvene, psihiatrične, socialne, upravne, zaposlitvene in varnostne stiske. Brez ustrezne podpore tak sistem dolgoročno ne more vzdržati.
Toda največja ovira morda niso niti zidovi niti pomanjkanje postelj.
Najtrdneje so včasih zaprta vrata naše družbe.
Še vedno se srečujemo z razmišljanjem, da človek brez doma nekam ne sodi. Da naj ne bo na ulici, pred trgovino, v parku, pred zdravstvenim domom, v središču mesta ali v naši soseski. Da naj »gre delat«, »se uredi« ali preprosto odide drugam.
Toda kam?
Brezdomstvo ne izgine, če človeka prestavimo iz ene ulice v drugo. Ne izgine, če ga odstranimo izpred naših oči. In ne izgine, če odgovornost zanj vedno znova prenesemo na nekoga drugega.
Človek brez doma je del naše skupnosti.
Zato ob letošnjem Svetovnem dnevu brezdomstva ne želimo samo naštevati problemov. Želimo opozoriti, da obstajajo tudi poti naprej.
Vsak dan smo priče ljudem, ki jim je ob ustrezni podpori uspelo urediti dokumente, zdravljenje, dohodek, zaposlitev ali bivanje. Nekateri so po dolgih letih življenja na ulici ponovno našli dom. Drugi so prvič po dolgem času ponovno vzpostavili odnose z bližnjimi. Tretji potrebujejo predvsem nekoga, ki jih ne bo zapustil, tudi kadar njihova pot ni preprosta.
Te zgodbe nas učijo, da pomoč deluje.
Toda za ljudi z vse bolj kompleksnimi potrebami potrebujemo tudi bolj raznolike odgovore.
Potrebujemo več nastanitvenih kapacitet.
Potrebujemo programe za ljudi, ki ne zmorejo izpolnjevati zahtev obstoječih programov.
Potrebujemo negovalne namestitve za bolne, ostarele in onemogle brezdomne osebe.
Potrebujemo dostopnejše zdravstvo in podporo ljudem, ki ostajajo na drugi strani digitalizacije.
Potrebujemo ustrezne programe za ljudi s težavami v duševnem zdravju in zasvojenostmi.
Potrebujemo dovolj strokovnih delavcev ter pogoje, v katerih bodo lahko svoje delo opravljali varno in kakovostno.
Predvsem pa potrebujemo sodelovanje države, občin, zdravstva, socialnega varstva, stanovanjskega sistema, Cerkve in nevladnih organizacij.
Nobena organizacija in noben sistem tega ne more rešiti sam.
Ko se ena vrata zaprejo, človeka ne smemo pustiti pred njimi. Skupaj moramo poiskati druga.
Ob Svetovnem dnevu brezdomstva zato pozivamo državo, občine, institucije in vsakega izmed nas:
Ne zapirajmo vrat pred ljudmi zato, ker je njihova stiska prevelika.
Ustvarjajmo poti, po katerih bodo lahko ponovno prišli med nas.
Brez doma ne pomeni brez mesta med nami.