V Zavetišču za brezdomne Celje se spletajo številne zgodbe in eno izmed njih bi radi delili tudi z vami. Začetek ljubezni, lepega prijateljstva ali pa zgolj dokaz, da še vedno obstajajo srčni ljudje?

Naš najstarejši stanovalec si je že nekaj časa želel zapestno uro. Odšel je k urarju in tam vprašal po najcenejši zapestni uri, ki jo imajo, saj si z minimalno pokojnino dražje ne more privoščiti. Od urarja je prejel grd odziv, saj mu je le ta zabrusil, da on poceni ur ne prodaja. Stanovalec je razočaran odšel iz poslovalnice. Njunemu pogovoru je prisostvovala gospa, ki je ravno čakala, da prevzame svojo uro. Odnos urarja do našega stanovalca jo je tako pretresel, da je tekla za njim in mu ponudila uro svojega pokojnega moža. Stanovalec se je zahvalil za velikodušno gesto in ure seveda ni želel sprejeti. Z gospo sta se zapletla v dolg pogovor in ugotovila, da oba prihajata iz Prekmurja. Poslovila sta se in odšla vsak svojo pot. Naša zgodba pa se tukaj še ne zaključi. Še isti dan je na naša vrata potrkala taista gospa in našemu stanovalcu prinesla obljubljeno uro. Stanovalec je bil žal takrat ravno na sprehodu. Z veseljem si je ogledala gredice kjer naš stanovalec pridno sadi svoje rožice. Izrazila je skrb nad počutjem stanovalca in rekla, da upa da ga imamo radi. Pove, da je bila presenečena nad njegovo razgledanostjo in uglajenostjo ter da je imela popolnoma napačno predstavo o brezdomnih osebah. Pove, da bi se s stanovalcem rada še srečala. Enako simpatijo je izrazil tudi naš stanovalec, ki bi “svojo Prekmurko” še rad kdaj videl.